Slovenski dijaški dom Srečko Kosovel v Trstu je ustanovilo januarja 1946 Podporno društvo Dijaška matica po dvajsetletnem nasilnem preganjanju s strani fašističnega režima, ki je strogo zatiral in prepovedal katerokoli dejavnost v slovenskem jeziku.
Dijaški dom je utemeljil svoj obstoj kot življenjsko važna ustanova, tako da je slovenska skupnost po samih štirinajstih letih uspešnega delovanja v strukturi v Ulici Buonarroti 31 zajamčila in zgradila nov, primernejši sedež glede na potrebe.
Januarja 1960 je predan svojemu namenu nov oziroma sedanji sedež v Ulici Ginnastica 72. V tistem obdobju ni bilo nikakršnih stikov niti z mestnimi niti z državnimi oblastmi, tudi ne nobene materialne ali denarne pomoči s strani krajevnih oblasti.
Nova struktura z nekaterimi prostori stare vile je bila v stanju nuditi 120 ležišc in ravno toliko mest za popoldanske dejavnosti.
Struktura je bila vedno na razpolago za potrebe slovenske narodne skupnosti v Italiji na področju osnovnega, srednjega in univerzitetnega izobraževanja, pokrivajoč krajevno pokrajine Trst, Gorica in Videm. Z leti so se upravni stroški višali, osebje je bilo treba redno zaposliti, potrebe po storitvah so se povečale in Podporno društvo Dijaška matica se je znašlo v vedno večjih težavah tudi zaradi svojega statuta iz dvajsetih let, ki torej ni več odgovarjal časom.
Upoštevajoč nove potrebe in znake večjega odpiranja ter razpoložljivosti predstojnih organov do slovenske skupnosti, se je ustanovilo v sedemdesetih letih združenje Slovenski dijaški dom Srečko Kosovel, ki je prevzelo in razširilo namene ter dejavnosti v zvezi z mladoletniki slovenske manjšine v Italiji, in sicer v Deželi Furlaniji-Julijski krajini. Temeljna ideja, ki je vodila strateške in operativne izbire Dijaškega doma, je bila volja nuditi določene storitve, strokovno na višini, ki tako globalno zadoščajo vsem potrebam, ki se porajajo s strani gostov Doma. S tem naj bi se tudi uveljavljalo vzgojni projekt, ki to zahteva.